Šolsko leto 2013/14

Maturati Šolskega centra Rogaška Slatina, dijaki 4. a, 4. b, 4. c in 4. č, smo letos odplesali svoj maturantski ples v petek, 21. februarja, v dvorani Janina v organizaciji plesne šole Pingi in ob zvokih ansambla Mambo Kings. V nabito polni dvorani je bilo vzdušje nepopisno in predvsem za nas maturante in naše starše nepozabno. Kot je v svojem nagovoru omenil župan občine Rogaška Slatina, magister Branko Kidrič, so »maturantski izlet, maturantski ples in matura trije najpomembnejši dogodki v četrtem letniku.« Dva sta zdaj že za nami, čaka nas še (izmed trojice daleč najmanj priljubljena) matura. A vsaj še nekaj dni, dokler so spomini na minuli večer še sveži, ne bomo razmišljali o guljenju učbenikov in memoriranju podatkov. Raje si bomo dovolili zapreti oči in znova podoživeti sleherni trenutek petkovega večera (in sobotnega jutra, se razume). Za organizatorja maturantskega plesa je bila izbrana plesna šola Pingi. Priprave so se začele novembra, v ozadju naših misli pa se je 21. februar nahajal že vse od takrat, ko smo prvič izvedeli za datum. Meseci so kar nekako odbrzeli mimo in naenkrat je bil tu. Povabljeni so bili ravnatelji vseh osnovnih šol, iz katerih smo prišli maturantje (a se dogodka zaradi različnih obveznosti nekateri niso mogli udeležiti). Gostje so se zbirali od pol osmih dalje, pričeli smo okoli osmih, ko so na prizorišče stopili prvi pari, obsijani z žarometi in sprejeti z bučnim aplavzom publike. Skupaj smo s svečkami v rokah odpeli tradicionalno Gaudeamus Igitur in odplesali naučeno - mehko in valovito pri angleškem valčku, nasmejano pri zaključni parodiji famozne »Lahko ti podarim samo ljubezen,« ki so jo dobro desetletje nazaj na Evroviziji odpele Sestre. S pevskimi točkami so se predstavile tri odlične pevke naše generacije, Ana Ferme, Sabina Božak in Tina Koštrun. Maturantski ples je več kot samo nabor govorov in graciozno vrtenje po plesišču v elegantnih oblekah v ritmih standardnih ali latinskoameriških plesov. Je dan, ki smo ga že mesece nazaj markirali na svojih koledarjih. Je konglomerat sladkega pričakovanja v kombinaciji s prijetno nervozo (ki je postala malo manj prijetna tik pred začetkom za tiste, ki nismo vajene hoje v visokih petkah in smo se ukvarjale predvsem z bojaznijo, da bomo sredi četvorke telebnile na tla). Ko so ob štirih zjutraj v nekaj minutah pospravili omizja in se je ves blišč dvorane ekspresno prelevil nazaj v običajno telovadnico, smo ugotovili, da je zdaj res konec. Nič več ne bo plesnih vaj vsak četrtek popoldan, nič več čakanja na tisto, kar so profesorji naslavljali z »vaš večer.« In res je bil naš. Seveda je pripadal tudi staršem, ki so udobno sedeli za mizami, srkali pijačo in s ponosom spremljali naše plesne korake. Pa profesorjem, ki so nas tokrat videli v malo drugačni luči kot sicer (predvsem pa drugačnih oblekah :)). Ampak vseeno je bil naš in kot tak nam bo tudi ostal v spominu. Saj veste, kako je. Smo in nas ni. Toda ta večer smo bili skupaj. Bili smo mi. Katarina Belcer Foto: Foto Zorin