
V soboto, 3. oktobra 2015, smo se ob 6. uri zjutraj dijaki tretjih letnikov odpeljali proti Celovcu. Spremljale so nas profesorice ga. Zdenka Petelinšek, ga. Tanja Ocvirk in ga. Vesna Kobilšek. Zaradi zgodnje ure smo bili vsi še malo zaspani, a polni pričakovanj, kaj nas čaka. Z nami je bil vodič, ki nam je že na poti povedal veliko zanimivosti o slovenskih krajih, skozi katere smo se peljali (Celje, Velenje, Slovenj Gradec, Dravograd). Tudi polurnega postanka na slovenskem Koroškem se ni nihče branil in veselo smo zagriznili v sendviče. Tako smo si nabrali novih moči, da smo ob nadaljevanju poti lahko še bolj pozorno poslušali.
Ob prečkanju meje z Avstrijo smo od vodiča izvedeli, da je kar 40 % avstrijskih tal pokritih z gozdovi in da spada med najbolj gorate evropske države. Pot nas je peljala mimo pomembnega kraja na Avstrijskem Koroškem – Ferlacha oz. Borovlja, ki je znamenit turistični kraj z 8000 prebivalci (med katerimi je veliko Slovencev) in mnogimi delovnimi mesti. Znani so tudi po izdelovanju pušk, nudijo pa kar 30.000 nastanitev za Slovence. Tako so nekateri že dobili idejo, kam bi se poleti lahko izmuznili na počitnice.
Zavili smo proti kraju Kočuha (Gotschuchen), južno od Celovca, kjer nas je čakal EXPI – razstava interaktivnih eksperimentov za male in velike raziskovalce. Vsi smo vedeli, da nas čaka nekaj zanimivega, še posebej pa so bili nestrpni tisti, ki imajo v sebi malo več naravoslovne žilice. Med drugim so bili predstavljeni tudi Teslini eksperimenti z električnim tokom, eksperimenti z radioaktivnimi razpadi, polprepustno zrcalo, tornado, infrardeča kamera, polarizacija svetlobe, statika … Večino je najbolj navdušil Amesov prostor. To je soba, v katero gresta dve osebi, pri tem pa ena izgleda zelo velika, druga pa veliko manjša. Zanka pa je v tem, da Amesov prostor ni pravokotna soba. Ko smo pogledali svoje sošolce, ki so bili v sobi, pod pravim kotom, smo jih videli različno velike.
Svoj potep smo nadaljevali ob Vrbskem jezeru v okolici mesta Celovec. Vodič nam je ob tem povedal, zakaj danes na tem območju živi toliko Slovencev. Torej, leta 1920 so se Slovenci na plebiscitu večinsko odločili, da želijo pripadati Avstriji. Tako so se odločili zaradi slabše izobraženosti in straha pred novostmi.
Ko smo prispeli v Deželno hišo v Celovcu, smo se sprehodili po še bolj oddaljeni zgodovini naših prednikov. Tu smo v dvorani grbov (665 grbov, naslikanih po stenah) videli knežji kamen, ki je osrednji simbol slovenske karantanske države. Ta je imela v 7. stoletju svoje središče na Gosposvetskem polju. V isti stavbi smo si ogledali tudi dvorano, kjer zaseda Deželni parlament.
Po ogledu Deželne hiše in parlamenta smo se ustavili na Starem trgu, kjer smo imeli uro in pol časa za pohajkovanje po mestu, ter za kosilo. Nato smo se z avtobusom odpravili do Gosposvetskega polja, ki je bil v 7. stoletju središče slovenske karantanske države. Tukaj smo si ogledali vojvodski prestol, na katerem so nekoč kronali karantanske kneze in kasneje tudi koroške vojvode.
Pot smo nadaljevali po severni strani Vrbskega jezera do mesta Beljak, kjer smo se vzpeli na Opičjo goro. Na gori, ki zavzema preko 40. 000 kvadratnih metrov, živi približno 145 Japonskih makakov, ki so v svetu ogrožena vrsta. Seveda smo se vsi najbolj veselili opic in ko smo jih končno zagledali, smo bili več ko navdušeni. Ena od opic je bila prava akrobatka in je kar z malčkom na sebi naredila preval, druga gaziantep escort bayan pa nam je med ogledom večkrat zaploskala. Nasmejani in dobre volje smo se počasi odpravili nazaj proti avtobusu in domov.
Kaja Kuraj, Katja Medved, 3. b
Objavljeno: 21. oktobra 2015