
V četrtek, 18. 10. 2016, je tudi nas, dijake Šolskega centra Rogaška Slatina, doletela čast, da smo si lahko v SNG Dramo Ljubljana odšli pogledat še zadnjo predstavo, sedaj žal že pokojnega, Tomaža Pandurja.
Tokrat se je Tomaž Pandur Fausta lotil že tretjič. Zakaj? »Ker se svet vmes spreminja in se očitno spreminjam tudi jaz,« je Pandur svoje ponavljajoče se delo komentiral po končani predstavi v Španiji, kjer je Faust, tako kot tudi marsikje drugje po svetu, doživel velik uspeh.
Edinstveni odnos Tomaža Pandurja do gledališča se je odražal tudi na odru samem. »V gledališče vsak dan vstopam kot v operacijsko sobo,« je dejal in s Faustom prav gotovo odlično udejanjil izrečeno. Faust, predstava polna simbolike, je bila nam prav gotovo nekaj popolnoma novega.
Stalna prisotnost vode na odru je le še dodala k briljantnosti in spektakularnosti predstave, kjer smo skozi Goethejeve in Pandurjeve besede lahko doživeli Faustovo intelektualnost, kot tudi samoto in obup, ki sta ga, tako kot tudi marsikoga med nami še dandanes, pripeljala do tega, da je prodal svojo dušo hudiču. Naj bodo to ljudje, banke ali podjetja, Faust je tako lahko vsak izmed nas. Z nenehno bitko proti zlu je Igor Samobor (Faust) na odru poudaril tudi večno hrepenenje nam nedosegljivih rečeh. Družina, ljubezen, uspeh.
Le kdo bi se tako lahko uprl Mefistovim obljubam o izpolnitvi vseh želja? Faust v nas se prav gotovo ne bi mogel.
Teja Boršić, 4. a
Foto: Aljoša Rebolj/SNG Drama Ljubljana
Objavljeno: 26. oktobra 2016