12 Maj Po poteh Jožeta Plečnika in Ivana Cankarja
V četrtek, 23. aprila 2026, smo se dijaki tretjih letnikov programov tehnik optik in tehnik steklarstva ob osmih zbrali pred šolo in se z avtobusom napotili v našo prestolnico. V Ljubljano smo prispeli ob desetih in se razdelili v dve skupini. Dijaki 3. f in 3. d smo najprej spoznali Plečnikovo Ljubljano. Vodička nam je razkazala vse pomembne Plečnikove stvaritve: Tromostovje, Trg republike, Narodno in univerzitetno knjižnico, Napoleonov stolp … Sprehod smo nadaljevali do njegove hiše, kjer smo v dveh skupinah začeli z ogledom notranjosti. Najprej smo spoznali postavitev njegove hiše na majhnem modelu, nato smo si ogledali kuhinjo, njegovo delovno sobo in kopalnico, sobo za goste ter zimski vrt. V vsaki sobi smo izvedeli, zakaj je tako postavljena, saj je bil Plečnik izjemno praktičen človek. Izvedeli smo veliko zanimivosti, na primer, da ni rad sprejemal gostov.
Po ogledu Plečnikove hiše smo se peš odpravili do Cukrarne. To je nekdanja rafinerija sladkorja, sedaj pa je galerija sodobne umetnosti. Ogled smo začeli zunaj, kjer je vsak dobil svojo sponko za ustvarjanje časovnega traku. Dobili smo tudi posebne vrečke, v katerih so bile različne stvari, na primer karamela, tobak in tekstil, ki smo jih lahko pogledali ali povonjali ob določenih trenutkih, ko smo spoznavali zgodovino te zgradbe. Morali smo biti pozorni na letnice, ki so bile napisane na sponkah, saj nam je vodička, ko je omenila določeno letnico, dala fotografijo. Ko smo končali z ogledom, smo se postavili v časovni trak in še enkrat ponovili celotno zgodovino Cukrarne. Na koncu smo še sodelovali v delavnici o Josipu Murnu, na kateri smo morali narediti asemblaž iz različnih predmetov.
Našo ekskurzijo smo končali z vzponom na Rožnik in ogledom spominske sobe Ivana Cankarja. Tam je pisatelj preživel del svojega življenja. Soba je bila napolnjena z njegovimi fotografijami in replikami njegovih stvari. Spoznali smo, kakšno je bilo njegovo življenje in zakaj je pomemben za slovensko književnost.
Na koncu ekskurzije smo bili precej utrujeni, saj smo veliko hodili. V Rogaško Slatino smo prispeli ob pol sedmih zvečer. Ekskurzija je bila poučna, saj smo spoznali našo prestolnico in izvedeli več o avtorjih, ki so pisali v moderni.
Tina Bajt, 3. f
