Ni še dolgo od tega, ko smo zapustili okrilje toplih družin, spakirali kovčke in se odselili v drugi svet. Kot popolni nepoznavalci dijaškega življenja smo se spopadli z iskanjem novih prijateljstev, nove družbe, s katero smo si ustvarili spomine na srednješolske dni. Čeprav si z drugimi združen v en razred, to še ne pomeni, da boš del družbe, večine tega razreda. Prvi mesec še ne poznaš imen vseh obrazov, nato se sčasoma privadiš na rutino pakiranja, skuješ prijateljstva in skoraj nevede prebrodiš dijaška leta.
Kot vsa leta poprej smo v dijaškem domu Rogaška Slatina tudi letos pripravili slavnostno večerjo, ki naznanja konec šolskega leta in obeležuje slovo od maturantov. Tudi letos so se za nas potrudili člani Kulinaričnega krožka pod mentorstvom g. Branke Kovačič in nam pripravili obilno, okusno večerjo. Ni manjkalo domačih tonov harmonike in niti solz. Ob zahvalnem govoru predsednika dijaške skupnosti Martina Drobneta smo se lahko vživeli v pretekla tri leta našega skupnega bivanja. Ne le, da smo tri leta jedli isto kosilo, se nenehno srečevali na hodnikih dijaškega doma, spali pod isto streho, preživeli smo tri skupna leta mladosti. Ustvarili smo spomine.
Sedaj, ko so prijateljske vezi postale najmočnejše, ko smo do dobra spoznali, kdo je vreden zaupanja in kdo ne, se bo vse končalo. Kot nočne ptice, ki venomer čuvajo svoja gnezda, mi bedimo le še nad zapiski za maturo. Skrbno iščemo “švingl” listke s teorijo, ki bi jo že zdavnaj morali imeti v glavi, in se ubogljivo smilimo sami sebi. Počasi smo se začeli zavedati, da imamo le še eno skupno nalogo pred slovesom, to je uspešno opravljena matura. Do nje ne bi prilezli brez g. ravnateljice Dubravke Berc Prah in razredničarke g. Zdenke Petelinšek, ki sta se vpletli med nas, vedno takrat, ko se je razredna disciplina porušila. Niti brez vzgojiteljev, ki so skrbeli za naše učne navade in nas med učnimi urami preganjali iz postelj. Do sem ne bi prilezli niti brez naših kuharic, ki so skrbele za naše vedno lačne trebuščke in niti brez vseh tehničnih delavcev, ki so se namesto nas ukvarjali s čistočo naših sob in okolice. Zato bi se vam rada še enkrat od srca zahvalila in izkazala spoštovanje. Upam, da boste tudi vi nas, kot mi vas, hranili v lepem spominu. Dragi maturanti, vsem vam pa na dušo polagam pesem Toneta Pavčka, ki vam naj bo kot vodilo na vaših življenjskih poteh.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet.
Mihaela Sitar, 4. c
Objavljeno: 29. maja 2015
