V petek, 10. 11. 2017, smo se štiri dijakinje, Urša Čobec, Neja Drevljak, Urša Podgoršek in Ema Štih, ob 7. uri zjutraj odpravile na predodpravo za bronasto stopnjo programa MEPI. Našo pot smo začele pri Rudijevem domu na Donački gori. Opremljene s težkimi nahrbtniki smo se podale na pot. Kljub zgodnji uri smo bile polne energije in pričakovanja, saj je bilo za nas vse to novo.
Prvi dan smo prehodile 15 kilometrov in se ustavile na 6 različnih točkah. Opazovale smo, kako nadmorska višina in ekspozicija Bočko-Donačkega hribovja vplivata na gostoto poselitve in gospodarske panoge ter kako organizem reagira pri povečanem naporu. Pot je bila naporna, saj so bili strmi hribi zelo mokri in spolzki. Naši nahrbtniki so to pot še dodatno oteževali, saj nismo bile vajene tolikšne teže. Po prvi uri hoje smo se ustavile na naši prvi točki in opazovale okolico. Nato smo podobno storile tudi na preostalih točkah. Na eni izmed točk nas je pričakal profesor Srebot, ki nam je dal še nekaj napotkov. Uporabljale smo zemljevid, da smo sledile že vnaprej začrtani poti. Toda to se je izkazalo za precej zahtevno, saj je gozd povsod enak, zato smo morale iskati markacije, da smo sledile pravi poti. Najbolj smo bile vesele, ko smo zagledale napis, da je samo še 900 metrov do našega cilja, torej do Doma lovcev. Utrujene smo po šestih urah hoje prispele na naš cilj, dvorišče pri Gavezu, katerega smo že prej prosile za dovoljenje za taborjenje in kurjenje. Odložile smo stvari in začele postavljati dva šotora ter pripravljati topel obrok. Nato smo zakurile še ogenj, saj je postajalo zelo mrzlo. Bile smo premražene in utrujene, toda ogenj nas je ogrel in spravil v boljšo voljo. Bile smo vesele, da smo uspešno zaključile naš prvi dan. Nekaj čez peto uro sta nas obiskala profesor Srebot in profesorica Virant. Začelo se je počasi temniti in ko sta profesorja odšla, smo ugasnile ogenj in se izmučene odpravile spat.
Zjutraj smo se zbudile okoli osme ure in profesor Srebot nam je za dobro jutro prinesel čaj, s katerim smo se malce ogrele. Nato smo pripravile topel obrok in začele pospravljati šotore. Ko smo vse pospravile in poskrbele, da nismo ničesar pustile za seboj, se je naša pot nadaljevala. Pred nami je bilo 10 kilometrov hoje. Drugi dan smo imele le štiri točke, na katerih smo se ustavile in opazovale okolico. Pot se je vila med drevesi proti Planinskemu domu na Boču. Dan je bil sončen in prijeten za hojo. Po skoraj treh urah hoje smo zagledale Planinski dom in se razveselile, saj smo vedele, da ni več daleč. Zavedanje, da se bliža konec poti, nam je dalo še dodatno energijo. Hodile smo po strmih poteh navzdol in srečale nekaj pohodnikov. Ko smo zagledale cerkev v Kostrivnici, je bil cilj že povsem blizu. Z zadnjimi močmi smo prehodile ravnino v Kostrivnici. Pri osnovni šoli se je naša dvodnevna pot uspešno končala. Bile smo zadovoljne, saj smo opravile poskusno odpravo.
To je bila za vse nas enkratna in izjemna izkušnja. Veselimo vseslovenske odprave, ki bo potekala v mesecu maju.
Urša Podgoršek, 3. b
Nekaj fotografij z odprave najdete v galeriji.
Objavljeno: 22. novembra 2017